Sem Andreja Zupančič – pevka, glasbenica, animatorka – trenutno pa tudi absolventka pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Glasba me navdihuje že od zgodnjega otroštva, poudarjeno pa se z njo ukvarjam od začetka tega tisočletja. Doslej sta izdani dve zgoščenki in kaseti:

                V DEŽELI TAMTARAM in ZA...LJUBLJENE PESMICE,

 

 ter zgoščenka HARMONIJE EVROPE, ki je izšla 16. marca 2007 pri založbi kaset in plošč RTV SLO.
 Namenjena je starejšim osnovnošolcem in odraslim, saj moji mladi poslušalci hitro rastejo, jaz pa si želim, da ostanemo glasbeni prijatelji za vedno.

  Pripravljam - za predšolske otroke - novo zgoščenko 
SILNO VLJUDNO, ki bo povdarjala vrednote, ustvarjalnost in prijazen odnos do okolja. 

Glasba je najbolj univerzalna govorica človeštva, ki prinaša čustveno zadovoljstvo in dviga življenjsko voljo. Posebno vesela sem, ker pri mojih projektih sodelujejo odgovorni umetniki, ki se zavedajo pomena besed Otona Župančiča, ki je nekoč rekel: » … da je za otroke tudi najboljše komajda dovolj dobro!«

KAKO SEM POSTALA PEVKA?

Mama pravi, da sem že v porodnišnici zapela ( zajokala ) dolgo arijo. Ob uspavankah pa menda nikakor nisem hotela zaspati, pač pa sem skušala oponašati mamino petje. Kmalu sem pela medvedku in punčkam, muci in kokoškam pa tudi sosedom in celo mimoidočim.

Pri petih letih sem se začela učiti igranja na blok flavto in pozneje, kot učenka Osnovne šole Metlika, ob spodbudi učitelja glasbe, nanjo igrala na vsaki proslavi. Pri enajstih me je navdušila še kitara, ki sem jo nosila na šolske izlete ter s petjem in igranjem zabavala sošolce, ki so se hitro naučili mojih avtorskih skladb. Pela sem še v šolskem pevskem zboru in se udeleževala Veselega tobogana. Pozneje, na Srednji pedagoški šoli v Novem mestu, sem se učila tudi igranja na klavir.

V Metliki, mojem domačem kraju, sem vodila otroški zabavni instrumentalni pevski zbor Pojoče stel`ce in pela v dekliškem pevskem zboru Lan.

Če bi ne bilo Roberta – mojega moža, ki je tudi sam glasbenik, pa se verjetno ne bi razvila v pravo pevko, si večkrat priznam. Nenehno me prijazno spodbuja, se dogovarja za nastope, jih organizira in na njih sodeluje ter uresniči skoraj vsako idejo, ki mi pade na pamet. Posebno pa sem vesela tega, da z Robertom delim ljubezen do otrok.

Glasbi je predana vsa družina. Najin sin Jan, star 13 let, se v Glasbenem ateljeju Tartini, pri izjemni pedagoginji in pianistki Meiri Smailović, že osmo leto nadvse prizadevno uči igranja na klavir.
Njegov deset let mlajši bratec Lan, pa že veselo koraka za svojim vzornikom.

Zdaj o meni veste skoraj vse – drobne skrivnosti pa vam izdam, ko se srečamo.

Aha, še nekaj! Skoraj bi pozabila povedati svoje življenjsko vodilo. Misel, ki je namenjena otrokom, pa tudi odraslim, sem prebrala v knjigi Zvezdane Majhen Uganke o živalih in ena o človeku, Založba Učila d.o.o. na strani 7 in jo takoj posvojila. Takole pravi:

»Ste vedeli, da je vsak otrok na tem svetu genij? Niste?! Najbrž so vam odrasli to pozabili povedati, ker imajo kup drugih opravil, s katerimi želijo sebi in svetu dokazati, da so geniji.«

Mimogrede: Zvezdana je moja draga prijateljica in avtorica besedil na vseh  zgoščenkah. K tejle predstavitvi pa je prispevala še pesem o meni:

 

                                             ANDREJA JE ...

DROBNA KOT PTIČEK,
KI NA GRMIČEK
SEDE, DA BI ZAPEL,
PREDEN VRTIČEK
SONČEV VRŠIČEK
MLADEMU JUTRU BO SNEL.

KO ZA ANDREJO
IŠČEM IDEJO,
VSELEJ JASNO POVE:
»NAJ BO IGRIVA
IN ZANIMIVA –
TAKŠNA, KI POJE V SRCE!«

/Zvezdana Majhen/